Pišem

Bolezen … po imenu Ljubezen?

Vse osebe, kraji in dogodki so v tej zgodbi izmišljeni.

Pristna in resnična je zgolj … Ljubezen?

Slabe štiri centimetre premera in pol centimetra debeline. Okrogla plastika, bele barve. »Chipolo, obesek s katerim nikoli več ne boste iskali vaših izgubljenih ključev.« Sliši se kot poceni reklamni oglas za novo napravo, ki vam bo olajšala vaš vsakdan. A ni to »poanta« moje zgodbe. Naj nadaljujem.

Ponedeljek, dan kot vsak dan v tednu. Trušč življenja in kletvice v hebrejskem jeziku. Med domače ožganimi obrazi, se meša nepopisna množica tujih obrazov. V mesto jih je prignala zgolj želja po darovanju in pot do svojega Boga. Odrešenika, da usliša njihove prošnje. Svojevrstna trgovina usode je zaznamovala ta kraj. Obcestni prodajalci vsega mogočega, so zapolnili prav vsak prazen kotiček mesta.

Elli, ženska poznih 40 let. Za sabo je pustila že dve zvezi. Zaposlena v javni upravi. Čas korone in protikoronskih ukrepov. Ravnokar dobra dva meseca, odkar je šla na svoje. Svoboda? Življenje. Končno. Vsa ta leta čudnih odnosov in že v drugo materinstvo, so v njej vzbudili noro željo. Zaživeti in iznoreti se. Biti svobodna. V postavnem telesu se je prebudila lolita Elli.

Pred časom sem srečal Evo ... z napako. Kako to vem? Tako se mi je predstavila in suvereno ponosno stala za stavki svojih besed, na papirju. Vsa ranljivo človeška, z vsemi drobnimi problemi in manami. Torej mora biti Eva z napako, saj sem tudi jaz samo le potomec Adama. Tistega Adama, ki ga je premagalo jabolko skušnjave in je strastno ugriznil vanj.

Po luknjasti cesti pričakovanj, je odločno stopal moški srednjih let. Iza ovinka skušnjave, se je pritajeno širil mamljivo lepljivi vonj po sladkem. Nosnice prežete z vonjem cedre in vanilije, so obljubljale cvetlično puhasto sladkobo sadkorne pene. Cirkus. Kot mogočna nepremagljiva trdnjava, je bil videti veliki šotor vsega, kar je obljubljal program.

Občasno je na obale Porto Santa morje naplavilo debla še neznanih drevesnih vrst, mogočno trsje ali celo truplo tu neznanega človeškega rodu. Nezavedajoč se, kako obsežna je celina zemlje, je Colon v teh znamenjih videl potrditev starih piscev – Aristotela, Seneke, Plinija … da Indija leži na drugi strani … Da se lahko iz Cadiza pripluje tja v nekaj dneh.